Kdo stoji za produktom »Slovenian roots«?

Petra Štukelj, univ. dipl. ekon., lokalna turistična vodnica, ljubiteljica narave, fotografije in zgodovine. Otrok, ki mu je bil turizem in delo z ljudmi postavljen v zibelko.

Kako se je začela moja turistična pot?

Konec tretjega letnik Splošne Gimnazije Novo mesto, smo imeli nalogo, da pripravimo izlet po Sloveniji. S sošolci smo se odločili, da tri dni preživimo v turistično »neznanem« delu Slovenije – Prekmurju. Celoten potek izleta, vse rezervacije in časovnico smo pripravili dijaki sami. Organizacija, načrtovanje in iskanje novih rešitev je v meni prebudila radovednost in željo, da morda je turizem tista »prava« pot zame. Po končanem izletu sem očetu namignila, da bom morda šla po njegovih poteh… in tako se je tudi zgodilo.

Študij na Ljubljanski Ekonomski fakulteti sem v tretjem letniku zaključila na smeri Turizem, kjer sem dobila teoretičen vpogled v samo turistično panogo. Kmalu po tem, ko smo začeli s turističnimi predmeti, sem se zavedala v katerem delu Slovenije se bomo sukali: Ljubljana – Beld – Piran, vodilne turistične točke naše dežele. Iskreno, na začetku me to niti ni motilo… toda bolj kot smo šli proti koncu letnika, bolj je bolelo, da nikoli ne slišiš besede o turističnih točkah vzhodne Slovenije. In ravno to mi je dalo zagon za mojo misijo – da tako tujcem, kot domačinom predstavim, da Slovenija ponuja mnogo več, kot le te destinacije. Med študijem sem opravila tečaj za lokalno vodnico po Dolenjski in Beli krajini. Želja po delu in misel, da turizem smo ljudje in ne knjiga me je vodila, da sem po prejemu diplome študij zaključila in začela delati.

Po študiju sem se zaposlila v družinskem podjetju Minitour, ki ga že več kot 30 let uspešno vodi oče. Podjetje se že vrsto let ukvarja z avtobusnimi prevozi, v zadnjih letih pa smo stvar nadgradili tako z lokalnim vodenjem, kot tudi s pridobitvijo licence za turistično agencijo. Več o samem podjetju pa si lahko preberete na naši spletni strani.

In kako se je rodila ideja za »Slovenian roots«?

Velikokrat se pošalimo, da smo mednarodna družina. Brat zaključuje doktorski študij v Münchnu, kjer je spoznal svojo boljšo polovico, ki prihaja iz Barcelone. Teta živi in dela v Brugge-u. Sodobna tehnologija nam pripomore, da se lahko dnevno slišimo in vidimo, ter tako ne pozabimo drug na drugega.

Ob neki sobotni kavi s prijatelji na Glavnem trgu pa smo se spraševali… Kako so včasih družine ohranjale stike? Koliko je Slovencev po svetu, ki so izgubili stik s svojimi domačimi? In koliko je po svetu »Janezov«, ki bi radi raziskali svoje korenine?

Prišli smo na idejo, da razvijemo blagovno znamko pod imenom »Slovenian roots«. Tako vsem Slovenskim zamejcem in izseljencem ponujamo priložnost, da raziščejo svojo zgodovino, obudijo slovensko izročilo in na koncu obiščejo rodno deželo svojih prednikov.

Kako pa to počnemo?

…. napišemo kmalu, spremljajte naš blog in izvedeli boste..
p.s.: nov blog bo na voljo vsak torek

Projekt je v prvi meri namenjen vsem Slovencem, slovenskim zamejcem in izseljencem, ki želijo spoznati svoje korenine, obuditi znanje slovenske kulture, se kaj novega naučiti, predvsem pa spoznati našo prelepo deželo.

V osnovi smo turistična agencija, ki želi za vas ustvariti nepozabne počitnice, vikend paket ali le enodnevni izlet po Sloveniji. Ker pa se zavedamo kako pomembno je ohranjanje zgodovine, kulture in izročila, smo se odločili, da k zadevi pristopimo na malo drugačen način. Želimo, da vsi naši gostje občutijo pristno Slovenijo, domov odidejo polni znanja in novih spominov.

Slovenian roots ima kar nekaj različnih stopenj, ki so na voljo posamezniku. Kot prva o je tu brezplačna vsebina – naš blog, Instagram in Facebook profil. Na vseh treh kanalih bomo tedensko objavljali nove zapise, slike in videoposnetke. Kakšna bo vsebina? Slovenija, tako ali drugače – veliko narave, kulture, slovenskega izročila, tradicionalne in moderne kulinarike, zgodb naših gostov in še mnogo drugega.

Druga možnost, za katero se lahko gost odloči je elektronski dokument s povzetkom dejstev, ki smo jih zanj raziskali. Cena le-tega je odvisna od želj posameznika in se določi individualno.

Zadnja možnost pa je celoten paket, ki vključuje zgoraj omenjena produkta ter dodaja: organizacijo personaliziranega potovanja, raziskovanje Slovenije in poglobljeno spoznavanje slovenskega izročila.

Ime Slovenian roots se je rodilo čisto spontano. Vse ideje, ki smo jih z družino in prijatelji nizali so se dotikale treh tem: družina, Slovenija in zgodovina. Na koncu smo prišli do dveh favoritov. In kako je zmagala prav ta ideja, ki jo uporabljamo danes? Imela je prosto domeno za našo spletno stran. Se sliši zelo enostavno, ne? Pa vendar najti prosto domeno na svetovnem spletu, ki je všeč tebi in bi ob enem imela še nek pomen, ni mačji kašelj!

V zadnjih dneh kar pogosto slišim »Petra, super ideja... samo zakaj odkrivanje družinske zgodovine, ali ni to izredno naporno«?

Velikokrat ko sedim z babico ali s katero drugo starejšo osebo, mi znajo v podrobnosti povedati vso svojo družinsko zgodovino. Vsakič znova me navdušijo kako imajo pri 80+ letih še vedno izjemen spomin in poznajo izjemne podatke o družinski zgodovini. Od tega kdaj je kdo prišel, kdo in kdaj je šel služit kruh »čez lužo«, do čisto banalnih stvari, kot je na primer zakaj so pred petdesetimi leti pred hišo zasadili prav lipo.

Koliko sorodnikov pa pozna mlajša generacija? Koliko jih poznaš ti? Veš s kom vse si deliš genski zapis?

Jaz, iskreno, zelo malo. Kljub vsej novodobni tehnologiji, ki jo imamo na voljo, pozabljamo na tisto osnovno… Ohranjanje pristnih stikov in naše osebne zgodovine. Je že res, da nas lahko vsa ta socialna omrežja združijo in povežejo, pa vendar jih izkoriščamo toliko, kot nam nudijo? Jih uporabljamo za oseben razvoj ali zato, da se drugim pokažemo v naši najboljši luči?

In pa še odgovor na tisti drugi del vprašanja… če se nekaj dela s srcem in voljo, ni nič težko, včasih je le malo večji izziv.

Za tokratno objavo smo se odločili, da naredimo krajši intervju z našo “tamlado”. Mónica prihaja iz Barcelone, osrčja Katalonije. Energična, temperamenta, zgovorna in nadvse prijazna Španka, nam vsakič znova popestri vsakdan. Za intervju smo se odločili, ker nas je zanimalo, kako tujci vidijo Slovenijo, kaj je za njih zanimivo in kaj si najbolj zapomnijo o deželi na sončni strani Alp.

Ali si poznala Slovenijo, preden si spoznala Gašperja? Če da, kakšno je bilo tvoje mnenje o njej?

Da, Slovenijo sem poznala. V šoli smo se namreč učili, da je bila Slovenija del Jugoslavije in da je njeno glavno mesto “Liubliana” (v španščini), ime se mi je takrat zdelo izjemno čudno. Vedela sem, da imate zelo dobro košarkarsko reprezentanco in to je vse. O sami državi si nisem izoblikovala mnenja.

Od tvojega prvega obiska Slovenije je že kar nekaj časa, česa se najbolje spominjaš?

Poizkusila sem domače štruklje, pravzaprav je to štrudelj s skuto in jajci. Obožujem jih! Štruklji so postali moja najljubša tradicionalna jed iz Slovenije. Kasneje sem štruklje poizkusila tudi v restavraciji in niso bili tako okusni kot domači. Domače je vedno prava izbira!

Kaj je bila oziroma je najbolj nenavadna navada/stvar itd., ki si jo opazila med Slovenci?

Vedno govorite nasvidenje zelo dolgo časa… adijo, čav, se vidimo, zbogom, varno pot… Vedno me je zanimalo, zakaj se enostavno ne poslovite samo enkrat?

Katero dejstvo o Sloveniji te je najbolj presenetilo?

Na vsakem srečanju, katerega sem se udeležila odkar sem del družine, vsi pojejo. Ko sem vprašala o čemu pesem govori, je bila tematika skoraj vedno žalostna (kljub temu, da melodija zveni zelo veselo).

Opiši Slovenijo v 5 besedah.

Zelena. Gostoljubna. Glasbena. Družina. Kulturna.

Mónica hvala, ker si si vzela čas!

Kjer se združijo Alpe, Mediteran, Panonski svet in Kras, tam leži Slovenija. Skriti dragulj Evrope, ki je poln zgodovinskih mest in neokrnjene narave.

V času pandemije Covid-19, ko smo bili čez noč »odrezani od sveta« smo imeli še toliko več časa, da smo lahko raziskovali našo lepo deželo. Podarjeni čas, sem poleg dela na projektu »Slovenian roots« tako namenila tudi izobraževanju in pa predvsem odkrivanju skritih kotičkov.

Sprva smo raziskovali le gozd za našo hišo, nato našo občino, v zadnjih 14 dneh, ko so se odprle še občinske meje, pa lahko ponovno raziskujemo celotno Slovenijo. Vsakič ko imam malo več časa se rada podam na kakšen hrib. Zakaj? Ker šele iz višine zares vidimo, da živimo v zelenem raju. Vedno znova me namreč navdušijo neskončni gozdovi, majhni potočki, zelene reke in modro nebo.

Morda pa je ta zelena narava, naš »naravni respirator«, tudi eden izmed razlogov, da je Slovenija prva Evropska država, ki je razglasila konec pandemije.

Znano je, da se Slovenci, še posebej pa Dolenjci, radi družimo ob kozarcu dobrega vina in odlični hrani. Ker vam želimo preko naših zapisov približati Slovenijo, naravo, kulinariko in slovenske navade, smo se tokrat odločili, da nekaj besed namenimo tipični jedi, ki jo zelo radi pripravljamo v poletnih dneh.

To niso štruklji, še manj pa potica. To je krompir iz žerjavice.

Enostavna jed, ki navduši prav vsakogar – mesojedca, vegetarijanca ali vegana – saj ga lahko jemo samega ali z dodatki.

Za jed potrebujemo:
- veliko žerjavice
- krompir
- aluminijasto folijo

Dodatki po želji:
- slanina
- ocvirki
- skuta
- kisla smetana
- sol/poper
- ...

Postopek:
Na zavarovanem območju zakurimo ogenj. Med tem, ko les gori si pripravimo krompir. Krompir dobro operemo in ga posamično zavijemo v aluminijasto folijo (v kolikor želimo, lahko krompir na polovici prerežemo in vanj zavijemo slanino). Ko ogenj pogori in ostane le še tleča žerjavica jo odgrnemo in na topla tla postavimo zavit krompir, ki ga nato z žerjavico pokrijemo. Krompir tako pečemo približno 50 minut (odvisno od velikosti krompirja). Nato ga previdno vzamemo iz žerjavice in ga serviramo kar v aluminijasti foliji.

Pečenemu krompirju po želji dodamo sol in poper, ocvirke, skuto, kislo smetano ali ostale dodatke.

Mi smo si ga privoščili v soboto, vam pa želimo veliko dobre volje, ko si ga boste pripravili sami.

Pa dober tek!

Kaj je boljše kot osvojiti dvatisočak? Osvojiti dvatisočak s prijatelji.

V nedeljo smo se štiri sosede, prijateljice še iz otroških let podale v gore. Prvi cilj je bil obisk planinske koče Kofce, znane po odličnih štrukljih ( fotografija spodaj). Po slabi uri smo prispele do koče. Po hitrem pogovoru, da za uro in pol vožnje ne moremo hoditi samo slabo urico, je padla nepričakovana odločitev. Gremo do vrha… in uspelo nam je! Po dobrih 2 urah hoje smo prispele na 2088 metrov visok Veliki vrh (Košuta). Noge so bile utrujene, iz želodca se je slišal čuden zvok, veter je prišel do kosti… nič zato! Razgled na vrhu je odtehtal vse nelagodje. Slovenija, Avstrija, gore, Bled… vse je bilo pod nami. Izjemni občutki, ki jih je težko opisati.

Ob takem dnevu se zaveš, kako pomembno je druženje in ohranjanje stikov. Dnevu polnem dobre volje, smeha in obujanja prijetnih spominov. Zato nikoli ne smemo zares pozabiti od kod prihajamo, kje so naše korenine in kdo so naši življenjski prijatelji.

Res da danes komaj še čutim noge… ampak se že veselim prihodnjega izleta. Še na več takih, aktivnih, dni!

#športnodruštvoUIR letos osvaja Slovenske vrhove, pridruži se nam!

Če bi govorili, da je voda zlato, bi lahko rekli, da je Slovenija ena izmed najbogatejših držav na svetu. Voda nas obdaja od vsepovsod… zelena rečna obrežja, neskončna jezera, mogočni slapovi, magični podzemni tokovi in naše Jadransko morje. Ali se zavedamo, kako zelo pomembno je, da te naravne bisere cenimo, jih spoštujemo in ohranjamo?

Reke, potočki, jezera in morje nas vedno znova napolnijo z dobro voljo, dodatno energijo in mirom. Pred časom smo se odpravili na izlet v eno najstarejših in najmanjših mest pri nas – Kostanjevica na Krki. Staro mestno jedro, ki je bilo zgrajeno na meandru reke Krke in je edino mesto, ki stoji na umetnem rečnem otoku pri nas. Mesto, kamor se vedno radi vračamo, saj te njegova spokojnost in obenem mogočnost reke Krke vedno navda z neverjetnimi občutki.

In tako, kot se vedno radi vračamo v mesta, ki nas obdajajo s pozitivno energijo, bi se morali vračati k ljudem, s katerimi skupaj rastemo in se razvijemo v boljšega sočloveka. Izredno hvaležna sem za vse vas, ki me spremljate, me podpirate in ki mi pomagate uresničevati moje sanje.

Na tem mestu pa naj še izdam… v naši kuhinji se kuha nekaj izredno zanimivega in komaj čakam, da vam lahko povem kaj več.

Do takrat pa… se beremo vsak torek.

V času negotovosti zaradi pojava pandemije Covid-19 je turistična panoga v nehotenem mirovanju, in še toliko bolj odvisna od zaupanja gostov. Pomembno je, da se gostje zavedajo, da lahko pri nas dopustujejo, ne da bi s tem ogrožali sebe niti sočloveka. Zaradi sprememb, ki jih povzroča pandemija, je bolj kot kadarkoli doslej pomembno, da se zavedamo nastale situacije, spoštujemo predpise odgovornih organov in se vračamo nazaj k naravi.

Slovenija je že pred trenutno situacijo pokazala, da je zelena oaza, ki slehernega popotnika navduši s svojo majhnostjo in ob enem z neprimerljivo naravno danostjo.

I feel Slovenia je v namen, da ohranja in povečuje odgovornost do potnikov in turističnih ponudnikov, združila vse standarde v znak GREEN&SAFE. Z njim označujemo in poudarjamo visoke higienske standarde, protokole ter trajnostna priporočila za vse, ki so vključen v turistično panogo. Z znakom želimo vsi turistični delavci skupaj povečati zaupanje gostov, da je Slovenija zelena in varna turistična destinacija.

Več o znamki pa na strani I feel slovenia

Sedim na balkonu, gledam sončni zahod, in se sprašujem o čem naj govori deseti blog. Res je, imamo prvi okrogli zapis!

Se bi danes dotaknila trenutne situacije, ki vlada v turizmu in turističnih prevozih? Ne, preveč žalostna in turobna tema. Naj se dotaknem prihodnosti turizma, kakšne so napovedi in kakšna je realnost? Ne, ker nikoli zares ne veš kaj nas čaka. Kdo pa je januarja pričakoval pandemijo covid-19? Zares nikoli ne veš, kaj te bo doletelo. Kaj pa če se dotaknem turističnih bonov in pomoč države za oživitev slovenskega turizma? Ne, kljub temu, da se z njimi srečujem vsakodnevno, naj moje mnenje o tej pomoči ostane zgolj moje. Morda pa bi pisala kaj pripravljam, česa se že nestrpno veselim in kaj bo to prineslo vam? Pa si rečem.. »ne bodi nestrpna, počakaj še kakšen teden, ko bo vse nared«.

Na kar me spreleti misel. Slovenska glasba, večglasno petje.

Vikend, ki je za nami je minil v znamenju praznovanja. Sosed je namreč praznoval okroglih 50 let. Življenjska prelomnica, pol stoletja, ki si zasluži zabavo vse do jutra. Kljub temu, da smo sosedje bolj malo spali, smo lahko uživali v odlični glasbi. Kitara in večglasno petje, je glasba za dušo, pa če tudi te le ta zbudi ob treh, štirih zjutraj. Slovenci smo znani po tem, da nas redno spremlja petje, pa naj gre za vesele ali žalostne trenutke, za druženja ali delo v delavnici, dejstvo je da smo Slovenci glasbeni narod. Glasba nas napolni s pozitivno energijo, z njo se delo hitreje in lažje opravi, z njo nam ni nikoli dolgčas.
Je morda čas za »pevski« turizem?

Ali se zavedamo v kako lepi državi živimo? Se zavedamo vseh zelenih poti in neodkritih destinacij, ki jih ponuja Slovenija? Poznamo še kakšen drug turistični kraj poleg Bleda in Pirana? Smo že odkrili vse dragulje, ki jih ponuja naša majhna, a hkrati tako velika dežela?

Prejšnji teden smo se s prijatelji odpravili na enodnevni izlet na Bloke. Bloška planota je obsežna skledasta planota na nadmorski višini okoli 700 m, ki leži na skrajnem robu Notranjske, med Cerkniškem jezerom in Loško ter Ribniško dolino. Ne najdemo velikokrat tako ravnega in poseljenega območja na tako visoki nadmorski višini. Planota pa je poznana predvsem po mrzlih zimah, neokrnjeni naravi in dobrosrčnih ljudeh.

Kljub mrzlemu podnebju in nerodovitni zemlji, pa so nas ob prihodu na planoto očarali z gozdom poraščeni okoliški vrhovi in neskončna planota. Zeleno Bloško jezero je klicalo po tem, da se za trenutek ustavimo ter si spočijemo dušo in telo. Toplina lesenih skulptur, ki pridejo izpod rok domačina pa so našo izkušnjo samo še izpopolnile.

Notranjska, izjemno lepa si, zagotovo se še vrnemo!

V Biltenu Bloški teki je leta 1975 takole zapisal Franc Sterle »Tebi, stari na pol pozabljeni bloški smučar, ki si nezavedno začel novo in svojevrstno poglavje človeškega udejstvovanja in omogočil pravo svetovno smučarsko gibanje, v spomin, v zahvalo... Po sledovih tvojih smuči se bo ohranjala v bloški snežni belini skoraj izumrla slava bloškega smučarja«.

Ste vedeli, da sodijo Bloške smuči med izredno pomembne predmete naše kulturne dediščine? Prav zaradi njih prebivalci Blok vejajo za najstarejše smučarje na območju Alp in Srednje Evrope.

Bloke slovijo po ostrih in dolgih zimah, zato je velikokrat sneg prekril bloške ceste in kolovoze. Tako domačini niti niso imeli druge možnosti prevoza kot le smuči. Stoletja dolgo so bile to kratke smuči iz bukovega lesa, ki so imele na sredini le pas za stopalo. Ob spustih in vzponih je svoje smuči usmerjal le z eno palico. Z njimi so Bločani hodili po vseh opravilih, prihajali k maši, na obiske, na lov, v šolo… Na smučeh pa so radi zganjali tudi pustne norčije in prosili za dobro letino.

Leta 2014 je bil v občini Bloke ustanovljen muzej Bloški smučar, ki je posvečen bloškim smučem, prebivalcem Blok in ohranjanju kulturne dediščine tega območja. Muzej, ki vam bo na zabaven a poučen način približal bloški mraz, prisrčno govorico domačinov in njihovo življenjsko pot, je zagotovo odlična ideja za enodnevni izlet.

Tako kot je na pol pozabljen bloški smučar, tako je (na žalost) na pol pozabljena cela notranjska. Vsem nam je, geografsko, izredno blizu, pa vendar deluje kot da je od nas oddaljena svetlobna leta.